From Magazine „Muska“ / Slovenia

Autor: Mario Batelic

…ce smo doslej pri nas pri obravnavanju ljudske zapuscine poznali bolj ali manj konvencionalne jazzovske prijeme, se Osojnikova ne boji poseci v tkivo tvorno, inventivno in drzno. Njeni posegi nimajo vsakic enakega ucinka, ampak v celoti gledano gre za sveze in nove pristope, ki nas veckrat presenetijo….in videti je, da je njeno zanimanje za razlicne zvrsti in podzvrsti botrovalo tudi njenemu razmisljanju o novih zvocnih podobah slovenskih ljudskih. Med slednjimi je kar nekaj taksnih, ki so postale obce (kaj ti je deklica, nocoj pa oh nocoj, vsi su venci vejli) in zatorej predstavljajo spolzek teren za kakrsne koli in(ter)vencije. A osojnikova si upa, saj je domala vsaka pesem zastavljena drugace. Vsi su venci vejli nam uvodoma, denimo, postreze z efekti, ki priklicejo pritajeno grozo, vsebovano v sami pesmi, ter z odmerjeno doziranim basovskim klarinetom, ki uvede precej modernojazzovsko, iscoco, malone mikrotonalno postavitev zvena. Pozneje se klarinetu pridruzijo se bobni in bas, medtem ko Maja prepeva lepo, ponosno, drzno, brez bolecine in odvecnega patosa. Zato pa fantje iz ozadja gradijo zvokovni nemir na ravni najboljsih improjazzistov. Morda najbolj presunljiv trenutek na albumu in odlicen nastavek za mozno nadaljevanje tovrstnih projektov. Nocoj pa oh nocoj se zacne kot “lepa” jazzovska balada z minimalisticno ali raje asketsko klavirsko igro in obcutenim petjem. A to slisimo le uvodoma, kasneje pa se komad zasuka v rahlo drugacno vzdusje, morda blize sansonu ali kantavtroski pesmi. Iz zemle gre v trsek, se, ce ga (neizogibno) primerjamo z razlicico Tomaza Pengova, sprva izkaze za manj prepricljivo, a si Osojnikova sredi pesmi privosci precej norcavo in vznemirljivo vokaliziranje, polno grlenih zvokov in ostrih vzklikov. Pomembno vlogo imajo na albumu zvocni ucinki in obcasni terenski posnetki (za oboje je , ob igranju na kljunasto flavto, poskrbela avtorica projekta), ki vecinoma sluzijo za barvanje vzdusja. Pohvaliti je treba clane kvarteta (na ljubljanski jazzfestival pride sekstet; dodatna glasbenika, elektricni kitarist in harmonikar, pa sta prisotna ze na albumu), ki so glede na dejstvo, da prihajajo iz Avstrije in teh pesmi najbrz prej niso poznali, lepo ujeli vzdusja pesmi, ter se se lepse podali v eksperimentiranje. Le-to pa ni konstantno, tako da nekatere pesmi delujejo prevec enostavno – kajpak zato, ker smo pred tem slisali nekaj zelo drugacnega in pricakujemo posebne posege. Ampak v celoti vzeto predstavlja album pomemben prispevek k slovenski jazzovski ustvarjalnosti in prav hecno je, da nihce teh pesmi ze prej ni predelal na podoben nacin. Morda je pomagal avstrijski zrak? Ne mislim seveda reci, da se Osojnikova loteva ljudskih pesmi nekonvecionalno zato, ker biva v Avstriji, marvec zato, ker ima siroko glasbeno zaledje in ji niso tuje drug(acn)e glasbe. Razgledanost torej, ki bi prav prisla marsikateremu domacemu glasbeniku!